S pogledom skozi okno opazim, da hladen jesenski veter modro nebo prekriva s sivimi oblaki. V dušo se mi je naselila jesenska melanholija. 

Sedim v velikem prostoru obdan z množico knjig in razmišljam.

Kaj narediti, da si življenje osmislimo tudi v teh najbolj turobnih dnevih leta. Kako prižgati luč optimizma, ki ga duši mrakobnost ugašajočega leta. V začetku novembra smo lučke  prižgali  našim bližnjim, ki so odšli v večnost. Plamen le teh  pa je tudi luč upanja za nas, ki se še ubadamo s skrbmi tuzemskega vsakdana.   

Odšli so, nam pa so pustili dediščino svoje dobrote, znanja in bogatih izkušenj na katero se lahko opiramo ob pogledu v prihodnost. Sledi njihovih dejanj najdemo tudi v pisani besedi. V knjigah lahko najdemo moč za soočanje z izzivi, ki jih pred nas znova in znova postavlja življenje. Se zavedamo te priložnosti? Znamo poskrbeti za tovrstno hrano, ki skupaj z drugimi sestavinami kulture dajejo zagon vsem, ki nas povezuje zavest o pripadnosti naši skupnosti. Zajemimo to bogastvo s polno žlico.

Delimo to spoznanje z drugimi. Tako bomo z novim upanjem zrli v prihodnje dni, žalost in obup pa bosta prešla kakor kalna reka.