Še ena, knjiga, ki je namerno nisem prebral v celot, saj sem začutil preveč subverzivnosti: Sonce zahaja v Celju, Eva Kovač. Litera. 2014.
Nisem začel na začetku, sprva sem bral na sredini, potem pa konec. No na koncu sem šel na začetek. Knjigo piše narkomanka, delno kot terapijo (to ne pove direkt, del zgodbe pa je tudi na zdravljenju), delno pa kot kalkulacijo, pri čemer se zaveda, da pisanje ni dobičkonosno, a bodo starši pa le nekaj dali. Prav nevarno je kako v hajpu poveličuje heroin in to ponavlja in ponavlja. Poveličuje ljubezen (v heroinski uživancijskino obliki, a kot (vsi?) zasvojenci je za šus, požirek ali dim pripravljena narediti vse, pozabiti zvestobo, pozabiti resnico.... Prav neverjetno je, na koliko načinov in kje vse se lahko dobi droga, neodvisnik si tega sploh ne more predstavljati, ko pa poznaš zasvojenca, si vedno znova presenečen, nad novim načinom. In potem opisuje krize, a je v opisih na dnu kar vso stanje opisano tako kot nekaj skoraj cool. Vsi opisi stanj so nekaj normalnega?! Tudi zaključek je nejasen, odprt, morda sta šla narazen se fantom (kot že 100x prej), morda si želi življenja brez drog, morda pa ... Ne vidim kaj bi lahko bila dobra plat branja.

 bik bos